Omemba: Katarina Keček

»Del poprave krivic in zadoščenja izbrisanim je tudi to, da je o izbrisu treba vedeti in poskrbeti, da bodo vedeli tudi vsi za nami. Zato ohranjanje državljanskega spomina pomeni tudi graditi hrbtenico družbe in preprečiti, da bi se kaj takega lahko ponovilo.«

»Moj občutek je, da se kot družba ne učimo v polnem obsegu, da ne bi ponovili napake. Lekcija, ki sem jo jaz razbral iz te situacije, je, da je treba demokracijo vztrajno negovati. Ne obstaja naučena lekcija, s katero se potem ne bi bilo več treba ukvarjati.«

»Naj bo ta park in ta spomenik majhen obliž na to rano, naj bo vsaj simbolika, naj se tukaj družijo ljudje dobrih misli, dobrih src in dobre energije, vam dajejo podporo in se pogovarjajo o tem, kako naj se takšne stvari nikoli več ne ponovijo.«

»Ne obstajajo naučene zgodovinske lekcije, ki jih ne bi bilo treba več ponavljati.«

»Spomenik ne rešuje nobenih težav, je pa obliž na 'krvavo rano izbrisanih'.«

»Se je kot otrok izbrisanih od leta 1992 spopadal z institucionalnim rasizmom, ki še danes pušča močan odtis na našem šolskem in družbenem sistemu.«

»Skočil je name, medtem ko sva se peljala z dvigalom na vklop. Jaz sem se, hvala bogu, odbranila njegovih fizičnih napadov, vendar sem bila po izhodu iz dvigala v takem šoku, da nisem zadeve takoj prijavila, vendar sem odšla v službo nazaj na Pop TV. Nisem naredila vklopa zaradi tega stresa.«

»Čista laž, čisti konstrukt, to ne drži.«

»Zaradi tega, ker sem pričakovala diskreditacijo in ker bi bila moja beseda, takrat mlade novinarke, proti besedi pomembnega strankarskega veljaka. Po 25 letih mojega molka je zadeva še vedno ista. Jaz sem diskreditirana zaradi tega, ker sem povedala resnico, kaj se je zgodilo.«

»Verjamem Katarininim besedam.«